Indija 2016: Varanasi 1, 2 in 3

0
Kdortoberetov zapis 6, 7 in 8
12. 02. – 15. 02. 2016

Na vlaku ni toook bedno – pač lame sleeping vagon.

Noge mi štrlijo čez posteljo in čez polovico prehoda v vlaku, a nikogar ne motim, ker sva spodnji postelji zamenjala za (očitno manj zaželeni) zgornji in me nihče sploh ne doseže. Ščurek tu, ščurek tam – videti je, kot da mi njim najedamo na njihovem vlaku – čisto nič se namreč ne bojijo in lepo paradirajo gor in dol po vagonu.

DSC_4492 (1)

Na vsakem postajališču na vlak vstopi nekaj prodajalcev (čaj, kava, nek zmazek s čebulo itd.), zato vlakec prevevajo čudovite vonjave. V kombinaciji z nenehnim dretjem nevzgojenih frocov, prdenjem, smrčanjem in z drugimi zvoki/vonjavami (otroci tukaj niso nič krivi), je najin vagon res paša za oči, ušesa in nos 🙂

Vozimo se cca. 3 ure dlje od načrtovanega (skoraj 18 ur skupno) in nikomur ni prav nič mar – Indija pač.

Na avtobusek, ki naj bi naju peljal do hotela, se napokajo tudi štiri mlade Švedinje, s katerimi sva se že srečala dan prej na železniški postaji – Miriam, Ebba, Fanny in Julia so svoje potovanje prav tako začele v Indiji. Njih sicer čaka še 5 mesecev raziskovanja sosednjih in malo manj sosednjih držav, ampak OK – tudi najinih 21 dni “ni slabo”.

Ali Baba in 5 mladih damic: Varanasi’s gonna be fun!

Varanasi 1

Vlažnost zraka v sobi je vsaj 3-krat večja kot zunaj. 3000 komarjev (minus nekaj padlih v boju z M), ki prebivajo za najino okensko zaveso, sva kar hitro zapustila, saj sva samo odvrgla nahrbtnike in se odpravila na večerjo z novimi prijateljicami.

Manager hotela nas napoti v “poceni restavracijo”, kjer se nas vseh šest usede za eno majhno mizico – kar rezultira v totalni zmedenosti naših treh ali štirih natakarjev. Hrana je okusna, kot povsod, in res cenejša kot dni poprej, vendar je v ceno dodana še postrežnina, zato je na koncu račun skoraj isti predhodnim.

TUk TUUUk

Do sedaj sva imela šoferja (remember Vicky?) in se še nisva posluževala drugih oblik javnega prevoza. V želji po šparanju se nas vseh 6 nabaše v ENO majhno vozilce, ki ga tukaj imenujejo TukTuk. Pričakoval bi, da ni to nič nenavadnega, saj smo v nekaterih TukTukih videli po 10+ Indijcev … aaampak očitno niso navajeni, da bi se tudi belci tako stiskali. Smejali so se nam skorajda vsi, mimo katerih smo se peljali v cca. 20 minutah vožnje do Gangesa.

Pepel v “laseh”

Ogledali smo si sežiganje mrtvih: trupla žgejo dobesedno 24 ur na dan (kar je njihov način pokopavanja).
Cena kilograma drv (ki jih moraš kupiti pri njih) je 350 IR, za povprečen sežig/pogreb pa je potrebnih vsaj 150 kilogramo drv. (350 IR × 150 kg = cca. 700 €)
(slikala nisva – obred lahko opazuješ, fotografiranje pa je prepovedano)
Pepel je povsod – v zraku, v laseh nekaterih in po moji pleši, nekaj gramov umrlih sem celo vdihnil …

IMG_20160304_094616 (1)

Po delnem ogledu obreda darovanja koze (celotno darovanje traja več kot dve uri) smo se utrujeni nabasali v TukTuk in se pometali v postelje = smo šli futrat komarje.

Varanasi 2

Ura je 04:45 – vstaneva in pičiva v recepcijo. Poiščemo prevoz, se scenkamo za ceno in wrrruuum do Gangesa – lovimo sončni vzhod na reki.
Glej sliko – no comment.

IMG_20160304_101944

Z zaspančki v očeh obiščemo trgovino (za 0,30 evra sem si kupil lesen glavnik za brke!!!), skočim v “fast food” restavracijo McDonalds (10 minut sem čakal na McChicken – čeprav sem bil prvi v vrsti), na bankomat in že smo v TukTuku, ki nas pelje do Budinega templja Sarnath.

IMG_20160304_102342 (2)

Malo naveličan vseh templjev (oziroma Sonca, ki nas je cmarilo) se še najbolj razveselim uličnega prodajalca kokosov, nato pa napadem še svoj prvi ulični hamburger – MJNAM, kot bi rekel kolega N.

IMG_20160216_050758

Monkey Temple?

Švedinje gredo po opravkih (iščejo kakršenkoli prevoz do Nepala), midva pa se že stiskava v TukTuku. Na hitrico skočiva do Opičjega templja, nato pa se spet snidemo za skupno večerjo – danes ciljamo na indijske (nizke) cene hrane.

V petih minutah si ogledava nek mikro tempelj, vidiva dve opici in velik del milijarde Indijcev, ki pridno polnijo cca. 10 donation boxov, ki so postavljeni v in okoli templja.

Dovolj imava “top stvari za ogled”, do katerih se voziva 45 minut in ne vidiva ničesar novega. Monkey temple sux!

INDIAN restaurant?

IMG_20160303_174051 (1)

Should we find a CHEAP Indian place by ourselves? – JA! Iščemo, sprašujemo lokalce in na koncu pristanemo … v isti jeb*ni restavraciji kot dan poprej 😀

Zato iščemo še malo in se odpravimo kar v nek zanikrni fastfoodjoint, preuredimo notranjost (imeli so samo mize za 3 osebe) in naročimo: “Non spicy, vegan, vegetarian …” (dve kolegici sta veganki in dve vegeterijanki).

Na koncu dobimo najbolj pekočo hrano ever, v veganskih jedeh je sir, krožniki so umazani … Je pa cena VEČ kot ugodna, saj so nam pozabili zaračunati dve jedi in dve pijači – karma? 🙂

Varanasi 3

Monkey Temple!

V hotelu se gužvamo na kavčkih v recepciji (edini prostor, kjer “deluje” wi-fi). Naposled ugotoviva, da naju je šofer TukTuka peljal na napačno lokacijo! Nisva si ogledala Monkey Templa, ampak neko drugo sranje, zato bova to storila po zajtrku, ko bodo Švedinje šopingirale.

Pakiranju sledi tuuuuktuuuuukanje do Monkey Templa – tokrat zares.

IMG_20160216_052240

WOW!

Notranjosti nisva pofotkala, ker je slikanje prepovedano – sva pa prešpegala vse kotičke majhnega, a zares čudovitega svetišča.

Namesto v hotel naju šofer odpelje v center mesta – imava še nekaj prostega časa – Golden Temple je pa res “A-must-see” – pravi eden od spletnih vodnikov po Indiji.

Ducat vojakov na vsakem od številnih vhodov v tempelj – samo eden je rezerviran za turiste (ki morajo ob vstopu pokazati potni list in se prebiti čez tri kontrole; šlatanje, metal detektor in šlatanje).

Nasmešek ob otipavanju mi z obraza prežene vame namerjena avtomatska puška vojaka, ki stoji za železno bariero – they’re not kidding, I guess?

_

Rdeče-zlata kombinacija templjev za zaključek najinega raziskovanja v Varanasiju – epic!

Bye, Bye Varanasi

Ob prihodu v hotel se posloviva od prikupnih mladenk s severa Evrope (btw, njihovo popotovanje lahko spremljaš na Instagramu!) in se počasi odpraviva v taksi. No, ja – TukTuk …

Ura in nekaj minut vožnje v neudobnem vozilcu (ni namenjen tovorjenju backpackerjev na relacijah, daljših od nekaj minut) je minila v dokaj morbidnem vzdušju. Peljali smo se na precej oddaljeno železniško postajo v Mughalsarai, pot pa nas je vodila tudi čez nekakšno tovornjakarsko naselje, kjer dobrih 20 minut nisva videla nobene ženske – samo smog, prah, tovornjaki in tovornjakarji – malo freaky.

Ampak NE tako freaky kot temačna (sonce je zašlo) železniška postaja, polna čudnih tipov in vojakov z mitraljezi. Utaboriva se v najbolj NEogabno od peščice restavracij in začneva odštevati minute, ups – ure do prihoda najinega vlaka, ki naju bo odpeljal v Delhi, od koder bova odletela v Goo.

“O, poglej podganico … In njeno mamico – HUGE podgano!”
Kako romantično Valentinovo!

_____

P.S.

A že lajkaš mojo FB stran? Kaj pa Instagram?

_____

DOGODIVŠČINE V VIETNAMU

DOGODIVŠČINE V INDIJI

_____

Še fotogalerija za vse tiste, ki Indije, tako kot midva, nimate nikoli dovolj 🙂

IMG_20160303_171631 (1)

IMG_20160303_172125 (1)

IMG_20160303_174827 (1)

IMG_20160303_173316 (1)

 

___

 

 

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here